Med karanteno 2020 smo uživali v čistem jutru brez bele sence izpušnih plinov. A prav zmanjšanje prometa je v določenih krajih povzročilo rast metana, plina, ki ujetva toploto še bolj kot CO₂.
Manj dušikovih oksidov, več metana
Ko sem se sprehajal ob obali Ljubljanskega barja, me je navdihnila tišina praznih cest. A okoljski strokovnjaki so takrat v zraku zaznali manj dušikovih oksidov (NOₓ), ki sicer tvorijo radikale hidroksil (OH) – naravne čistilce metana. Ko NOₓ upade, se zmanjša tudi število teh radikalov, zato metan dlje ostane ujet v ozračju in prispeva k segrevanju planeta.
Podnebni vplivi in mokrišča kot vir metana
Poleti sem na izletu v okolici Triglavskega narodnega parka opazil mehurčke na površini planinskih jezer – znanilec prodirajočega plina iz talnih plasti. Višje temperature pospešujejo razkroj organskih snovi v močvirjih in barjih, kar sprošča več metana. Posledično se soočamo z dvojnim izzivom: znižati izpuste NOₓ, a obenem preprečiti dodatno sproščanje metana iz naravnih virov.
Za trajnostno prihodnost bo ključnega pomena razviti strategije, ki hkrati omejijo oksidne emisije in stabilizirajo koncentracijo metana, ne da bi reševanje enega problema ustvarilo novega.
